Morda že mesece opažate, da vaš bližnji ni več tak kot prej. Pozablja, ponavlja iste stavke, izgublja se v znanem okolju. Morda postaja sumničav, razdražljiv ali se zapira vase. In si mislite: »To je pač starost.«
Ni nujno. In če je demenca, velja pravilo: prej kot ukrepate, bolje bo.
Prvi korak: obisk osebnega zdravnika
Za mnoge je to korak, ki ga spremljata strah in olajšanje hkrati – strah, ker slutijo, da nekaj ni v redu, in olajšanje, ker končno nekdo stvari poimenuje in usmeri naprej.
Kot delovna terapevtka, ki že več kot desetletje dela z osebami z demenco, pogosto vidim, kako veliko spremembo prinese pravočasna diagnoza. Ko družina razume, kaj se dogaja, se napetost zmanjša in prostor za skrb postane bolj človeški.
Pogovor z vami in z vašim bližnjim
Zdravnik bo najprej želel slišati konkretne primere. Dobro je, da si jih pred obiskom zapišete – na primer: »Včeraj ni našla poti domov s tržnice.« ali »Pozabil je, kako se skuha kava.«
Brez olepševanja. Vsak primer šteje, tudi če se vam zdi majhen.
Ko je prvi pogovor mimo, zdravnik običajno opravi nekaj osnovnih testov, da bolje razume, kaj se dogaja.
Osnovni kognitivni preizkus
Eden najpogostejših je test risanja ure ali spominski test.
Vaš bližnji je lahko pri tem zmeden ali prestrašen – in to je povsem razumljivo.
A ta del pregleda je nujen, saj pokaže, kako delujejo miselne funkcije, pozornost in spomin.
Laboratorijski izvidi
Zdravnik bo verjetno predlagal odvzem krvi, s katerim preveri, ali za spremembami stojijo drugi, morda ozdravljivi vzroki – na primer pomanjkanje vitamina B12, težave s ščitnico ali vnetja.
Včasih razlog sploh ni demenca, zato je ta korak zelo pomemben.
Slikanje možganov
CT ali MRI glave pomagata pri pregledu možganov.
V zgodnjih fazah demence spremembe morda še niso izrazite, a slike vseeno pomagajo pri presoji in izključitvi drugih stanj.
Napotitev k specialistu
Če osebni zdravnik posumi na demenco, vas bo napotil k nevrologu ali psihiatru. Tam opravijo bolj poglobljene teste, ki potrdijo ali ovržejo diagnozo.
Diagnoza demence namreč ni ena beseda na listu papirja, temveč kombinacija opažanj, izvidov in strokovne presoje.
Kaj je zares pomembno
Diagnoza demence ni konec. Je začetek razumevanja.
Mnogi svojci rečejo: »Raje ne bi vedela.«
A resnica je, da nevednost ne ščiti – samo odlaša.
Ko veste, s čim imate opravka, lahko bolje poskrbite za svojega bližnjega, zaščitite sebe in načrtujete prihodnost, ki je lahko manj kaotična in bolj človeška.
Za konec
Če sumite na demenco, ne čakajte, da bo »še malo bolje«.
Zgodnja diagnoza ni le medicinski izraz – je priložnost, da se življenje uredi, da družina razume in da bližnji dobi podporo, ki jo potrebuje.
Demenca vzame marsikaj. A pravočasna diagnoza lahko vrne tisto, kar največ šteje – občutek, da v tem niste sami.
Spomnim se – Celostna podpora pri demenci
Pomagam razumeti, da diagnoza ni konec poti, ampak začetek novega načina bivanja z ljubeznijo in spoštovanjem.
